Specialno-pedagoška obravnava je intenzivna individualna obravnava, v okviru katere poučujemo najrazličnejše veščine, ki jih otrok potrebuje za učinkovito vsakodnevno delovanje. Temelji na vedenjskem pristopu, ki predstavlja enega najbolj učinkovitih znanstveno potrjenih terapevtskih pristopov na področju avtizma. Pri načrtovanju obravnave vedno izhajamo iz analize otrokovega vedenja, ki predstavlja osnovo za sistematično preoblikovanje obstoječih vedenjskih vzorcev in učenje novih, socialno sprejemljivejših oblik vedenja. Takšen način dela omogoča upad motečega vedenja in prispeva k pomembnemu napredku na področju kognitivnega delovanja, komunikacije, socialne interakcije in prilagojenega vedenja. Omenjena obravnava vključuje:

• učenje za učenje (spodbujanje vodljivosti in poslušnosti otroka)
• program razvijanja skrbi zase in večje samostojnosti na področju oblačenja in slačenja, higiene, prehranjevanja, spanja ipd.
• program vzpostavljanja socialne komunikacije, ki obsega dajanje pobud, označevanje predmetov, notranji jezik, poslušanje, posnemanje, samostojno in socialno igro, vizualno zaznavanje, strukturo jezika, veščine skupinskega dela ter zgodnje učenje akademskih sposobnosti
• trening branja in pisanja po načelih vedenjskega pristopa, ki je primeren za otroke z razvojnim zaostankom in nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, saj v ospredje postavlja vizualno prepoznavanje črk in besed
• program strukturiranega poučevanja ob vizualnih oporah, ki se nanaša na pomoč pri načrtovanju in vpeljavi strukturiranih tabel dejavnosti, vizualnih navodil, tablice najprej/potem in vizualnih urnikov, ki omogočajo oblikovanje učnega okolja, v katerem je otrok lahko uspešen in kolikor je mogoče samostojen
• sistem nadomestne in podporne komunikacije z izmenjavo slik (PECS), ki ga uvedemo v primeru, kadar otrok ne govori ali pa je njegova besedna komunikacija tako šibka, da je pogosto nerazumljen in zaradi tega v veliki stiski.

Vedenjsko-kognitivna terapija je oblika psihoterapije, ki ima znanstveno dokazano učinkovitost pri obravnavi širokega spektra težav. Pristop je usmerjen v sedanjost in je namenjen krepitvi posameznika. Terapevt in otrok/mladostnik ves čas tesno sodelujeta z namenom odkrivanja in razumevanja težav v luči odnosa med mislimi, čustvi in vedenjem. Skupaj oblikujeta terapevtske cilje in se dogovorita o načrtu obravnave, ki je usmerjen v razvijanje učinkovitih strategij spopadanja s težavami. Zastavljene cilje ob koncu obravnave ovrednotita in s tem ocenita učinkovitost terapije.

Igralno terapijo (angl. play therapy – PT) opredeljujemo kot strateško rabo igre, s katero sledimo specifičnim terapevtskim ciljem. Pogosto, vendar ne izključno zanje, se uporablja pri delu s predšolskimi otroki, saj prav njim igra omogoča lažje in učinkovitejše izražanje misli in čustev. Temelji na empatičnem, pristnem in ljubečem odnosu, ki ga ima otrok priložnost izkusiti v interakciji s terapevtom. V igri se neposredno odraža otrokov celostni razvoj (gibalni, kognitivni, moralni, socialno-čustveni in govorno-jezikovni), zato igralna terapija postaja dinamično in naraščajoče polje različnih terapevtskih modelov, tudi takšnih, ki so v svoji osnovi namenjeni prav obravnavi otrok z avtizmom.

Igralna terapija temelji na predpostavki, da je igra otrokov najnaravnejši način komunikacije; igrače so njegove besede in igra njegov jezik. Skozi najrazličnejše igralne dejavnosti, ki so proste ali delno strukturirane, predvsem pa osvobojene zunanjih nagrad, otrok nezavedno izraža svoje izkušnje in interpretacije sveta. V interakciji s kompetentnim igralnim partnerjem (terapevtom) in stimulativnimi igralnimi materiali postopoma presega raven svojega vsakodnevnega delovanja. Igralni partner ves čas deluje v t. i. območju bližnjega razvoja, ki označuje razkorak med otrokovo dejansko razvojno ravnjo in potencialno ravnjo, ki jo lahko doseže ob igralni pomoči razvojno zrelejšega partnerja. Uspešen je le tedaj, kadar so njegovi zgledi, usmeritve in spodbude usmerjeni v igralne dejavnosti, ki so za otroka zahtevne, vendar obvladljive.

Pri otrocih z avtizmom je terapevt osredotočen predvsem na razvijanje socialne interakcije in komunikacije ter fleksibilnosti mišljenja. Vsa omenjena področja otrok razvija na osnovi strateškega vpeljevanja igre, razširjanja nabora iger, vključujoč igre s pravili, simbolne, konstrukcijske, ustvarjalne in dojemalne igre ter skozi njihovo postopno nadgrajevanje in poglabljanje.

Eno izmed poglavitnih težav otrok z avtizmom predstavljajo primanjkljaji na področju socialne interakcije in komunikacije. Trening socialnih veščin je namenjen starejšim šolskim otrokom in mladostnikom. Skozi trening se seznanijo z novimi socialnimi veščinami in jih sistematično vadijo z vrstniki z namenom, da bi jih kasneje suvereno uporabljali tudi v svojem vsakodnevnem okolju. Z ustreznejšimi socialnimi veščinami se otroci lažje pridružijo skupini vrstnikov pri igri ali pogovoru, so manj osamljeni in bolj dejavno vključeni v svoje socialno okolje.

Igralne urice so terapevtske obravnave, ki so namenjene predšolskim otrokom z avtizmom in potekajo v manjših skupinah (3-4 otroci). Izvajamo jih kot sklop 12 zaporednih terapevtskih srečanj. Vsako posamezno srečanje traja 90 min, oblikovano pa je po principih igralne terapije, ki izhaja iz predpostavke, da je igra otrokov najnaravnejši način komunikacije. Pomanjkanje igralnih veščin predšolskemu otroku z avtizmom bistveno otežuje vzpostavljanje in vzdrževanje socialne interakcije s sovrstniki, kar je ključnega pomena pri oblikovanju prijateljstev, ki predstavljajo pomemben varovalni dejavnik duševnega zdravja. Prav zaradi tega je glavni namen Igralnih uric spodbuditi razvoj igralnih veščin. Aktivnosti v skupini otroke poglobljeno spodbujajo k nadgrajevanju njihove obstoječe igre, razširjanju nabora igralnih materialov, sodelovalni igri s sovrstniki (raba metakomunikacije, sledenje skupnemu cilju v igri, dajanje pobud in odzivanje na igralne zamisli sovrstnikov), delitvi igrač in sklepanju preprostih kompromisov ter vzpostavljanju učinkovite komunikacije s sovrstniki (asertivnost, reševanje konfliktov).

Telesna vadba nedvomno pripomore k zagotavljanju kakovostnejšega delovanja človeka tako na telesni kot tudi psihološki ravni. Raziskave, ki so bile izvedene na populaciji otrok z avtizmom, so pokazale, da ob redni telesni vadbi upade stereotipno vedenje, zmanjša pa se tudi agresivno vedenje in izogibanje posameznim zahtevam. Pri gibalnih uricah želimo preko igre, zabavnih nalog in gibanja doseči prav to. Otroci imajo tu priložnost razvijati osnovne gibalne spretnosti, pridobivajo pa tudi občutek za kolektivno delo, samodisciplino in vztrajnost.